Razvoj manjših računalnikov kot naselje, se je seveda začelo že vsaj 5 let poprej, vendar pa je IBM-u v sodelovanju z Intelom in Microsoftom ter vpeljavo novega operacijskega sistema MS DOS uspelo avgusta leta 1981 s predstavitvijo PC-ja namenjenega širokim ljudskim množicam zasenčiti vse dotedanje dosežke.

IBM je presodil, da zaposleni v podjetju poleg velikih računalnikov potrebujejo tudi manjše osebne, ki bodo prevzeli nezahtevna računalniška opravila. Zato se je podal na to področje, pri čemer mu danes očitajo dve veliki napaki. Ni pravilno ocenil potenciala osebnih računalnikov, tako si ni mislil, da bodo kmalu začeli osvajati domače uporabnike in izrinjati hišne računalnike, in zmotno je bil prepričan, da denar leži v izdelavi in prodaji strojne opreme, in ne programske. Zato se je tudi dogovoril z Microsoftom, da ta izdela operacijski sistem MS-DOS.

Na prvem sestanku s predstavniki IBM je Gates, ki ni imel izkušenj pri pisanju operacijskega sistema, celo predlagal, naj se obrnejo na Garyja Kildalla in preverijo, ali jim ustreza njegov sistem CP/M, ki je deloval na različnih procesorjih. Sestali so sicer se, niso pa se dogovorili, saj Kildall ni sprejel IBM-ovih zahtev. Zato so zopet poklicali Gatesa in mu »ukazali«, naj pri Microsoftu kakor vejo in znajo napišejo operacijski sistem, ki bo izrinil CP/M.
Naredili so MS-DOS, za osnovo pa vzeli sistem QDOS Tima Patersona, ki je bil napisan za računalnike z Intelovimi procesorji. Paterson je svoj sistem napisal v šestih tednih, pri čemer je za osnovo vzel CP/M. Razlik med obema je bilo ravno toliko, da je QDOS veljal za legalnega. Microsoft je pravice za QDOS odkupil za 50 tisočakov, vendar je Patersonu zamolčal, da ima sklenjen dogovor z IBM-om. Je pa mož kasneje našel zaposlitev v Microsoftu.

V tem času je imel Apple drugačno vizijo osebnih računalnikov. Wozniak je bil zanesenjak in je želel delati poceni računalnike, ki jih bodo lahko kupci po mili volji spreminjali, dograjevali in pisali programe zanje, Jobs pa poslovni pragmatik, ki je hotel čim bolj zaprto osnovo, da jo bo Apple lahko povsem nadziral. Začel se je boj med Applom, ki je za svoje računalnike izbral za takrat v nekaterih pogledih bolj napredne procesorje podjetja Motorola, in Microsoftom na drugi strani. Ta je kmalu sklenil strateško partnerstvo z Intelom, imenovano Wintel, kar je pripeljalo do tega, da danes vsi osebni računalniki tečejo na procesorjih arhitekture x86.

Ni pa bilo to takrat samoumevno. Poleg Appla, ki je nekaj časa zelo dobro prodajal svoje računalnike, so bili priljubljeni tudi osebni računalniki z operacijskim sistemom CP/M. Jugoslovansko podjetje Iskra Delta je izdelovalo računalnike partner (procesor Z-80), na katerih je svojo strokovno pot začelo veliko slovenskih računalničarjev, ki so danes v zrelih letih. Da je globalno res potekal boj za trg osebnih računalnikov, med drugim kaže računalnik triglav, ki je na željo kupca lahko imel Intelov, Motorolin ali Zilogov procesor in posredno prav tako želeni operacijski sistem. Jugoslavija je razpadla, Iskra Delta propadla, približno takrat je tudi postalo jasno, da je naveza Wintel prevladala, Motorola in Zilog pa sta, eden prej in drugi nekoliko kasneje, nehala izdelovati procesorje za osebne računalnike.

 

Povzeto po: Marjan Kodelja, Moj Mikro; Matjaž Ropret, Infoteh, www.delo.si